ŠT. PREDVAJANJ: 1

Ptica  je simbol svobode, saj ne samo da hodi ali plava na gladini vode, ampak ima možnost leteti v nebo. V tem je njena svoboda, ki hkrati prikazuje večno življenje kot povezavo med nebom in zemljo. S to mislijo se poigrava zgodba kratkega filma PTICA, v katerem v prvi vrsti sledimo mlademu fantu – vojaku, ki pobegne iz vojne, da bi našel lepše in boljše življenje. Po drugi strani pa lahko celotno zgodbo vidimo v perspektivi paničnega napada in bojem proti omejitvam, ki jih ustvarjajo duševne bolezni. 

Posledice vojn so od nekdaj v temelju zaznamovale človeško zgodovino in čeprav naj bi bili ljudje vedno bolj razumna bitja, je stalna nevarnost spopadov ves čas prisotna. V kratkem filmu PTICA zato ni specifične časovne opredelitve, pač pa želim skozi film izpostaviti brezčasnost bojevanja kot takega; vojne so namreč bile, vojne so in vojne bodo. In čeprav je njihova usoda odvisna od odločitev svetovnih voditeljev, se vedno izkaže, da so na vojnih frontah nedolžni ljudje. Točno tam se je znašel tudi Vojak, usoda katerega je terjala izgubo nog. Tako se znajde pred vprašanjem: ostati časten vojak in žrtvovati svoje življenje za vojno, v kateri bo tako ali tako umrl ter za katero ni odgovoren ali dezertirati in tako najti svojo svobodo. Vojna mu pokaže vrednost in kratkost življenja in to ga straši. Čeprav se zaveda, kako strahopeten je pobeg, prvič v življenju naredi nekaj zase in na prvo mesto postavi sebe. Odločitev, da pusti preteklost za sabo, pa ni lahka. 

Film se deli na štiri glavne dele; Pobeg, Noč, Jutro in Padec. Film se odpre z začetkom končnega prizora in je »foreshadow«, ki poveže konec in zaključek v krožno zgradbo, ki se za tem  nadaljuje kot »in medias res« iz prejšnjega dneva. Postavljeni smo v že nekaj časa trajajočo akcijo pobega, do katerega pride po vojakovi odločitvi, da bo pobegnil od svoje čete (iz fronte). V paniki, da ga lovijo, prestrašeno bega desno in levo, kar povečuje njegovo utrujenost in vrtoglavico, kar ga  posledično privede v nezavest. Obrača se nazaj, kar poudarja stike z njegovo preteklostjo in pomisleke glede vračanja. Zvočna podlaga je narejena iz kombinacij zvokov tiktakanja in odštevanja ure, kar simbolizira odštevanje njegovega življenja in tiktakanje bomb. 

V prizoru Noč se ritem filma umiri. Vojak pride do spoznanja, da je bila njegova odločitev pravilna in da pobeg nadaljuje. Ni več poti nazaj in čeprav mu je težko, ga pomirja misel o svobodi in o cilju. Njegov cilj ni definiran kot točna destinacija, ampak prikazuje svobodo v najširšem pomenu besede, interpretacija česar je odvisna od gledalca v smislu: »Kaj pa tebi pomeni svoboda?« Noč je mrzla in neprizanesljiva, kar še bolj poveča Vojakovo muko in  vztrajanje. Edino, kar ga veže s človeško toplino, je zadnja cigareta, ob kateri si lahko za hip pogreje premražene roke in njegov dragocen zemljevid, ki mu kaže pot do rešilne bilke. Ampak kaj, če ga kos papirja ne more zares pogreti? Zaradi hudega mraza tvega, da bi ga odkrili in si naredi ogenj. Ker so listi premokri, njegova želja po toploti pa premočna, za svoje preživetje žrtvuje zarisano pot, medtem ko zaradi lažnega alarma porabi zadnje kapljice vode. Nov dan ga navdahne z novo energijo in voljo, ko se pojavi možnost novega začetka in upanja, saj najde gozdni potoček. Ta mu razpre pogled in poveča željo po uspehu, tako da se odločno odpravi proti svojemu najhujšemu izzivu – višini. V trenutku se zdi, da mu bo uspelo, iz vrha ga »pozdravi« celo gorska ptica, ki pa mu vzame zbranost, kar terja padec na trda tla. V trenutku, ko se Vojak »spogleda« s svobodo, mu ta »v zameno« odnese tla pod nogami. 

Po trdem padcu se Vojak znova znajde v obupu in brez moči za naslednja dejanja. Zgrabi ga panika; misel na neuspeh ga začne fizično dušiti. Nemočen se zave, da bi ga klic na pomoč lahko stal življenja. Brez glasu in upanja se znajde v nemogoči situaciji, ki od njega zahteva več, kot je zmožen. V mislih mu odmeva: »Kako sem se sploh znašel tukaj, zakaj je to potrebno, ali si to zaslužim?«  Njegova častna broška z motivom ptice mu ne daje več moči. Prepričan je, da je zaradi svojih dejanj ni več vreden. Leži kot odvržen kos mesa, medtem ko se njegovi sorojaki daleč stran »bojujejo za domovino.« Morda si to zasluži, a morda si tudi ne. V vojni je veliko je vzel, a veliko je tudi dal.  Za trenutek je pripravljen odvreči svojo čast in svobodo v blato. Vendar le za trenutek. Za tem  pograbi svojo broško in jo stisne k srcu v upanju na rešitev. Trma je močnejša od obupa. Če je do te točke prišel z amputiranimi nogami, lahko preživi tudi to. Mogoče ga reši ptica, ki že ure kroži nad njim. Mogoče se zlije z zemljo, kot bi se moral na bojišču. Mogoče ga lahko kdo reši. Zvoki zadnjih koraki so lahko njegovi, lahko niso.  Mogoče so od rešitelja, mogoče je le lažni alarm. 

Po drugi strani se PTICA lahko navezuje tudi na panične  napade. Kaj je duševna bolezen drugega kot neprestan boj? Prvi del bega prikazuje prvi »flesh« paničnega napada v smislu »tole ne bo lepo«. Sledi realizacija pobega in prvi momenti zavedanja, da se svet vrti čudno smer, da srce bije nenavadno hitro, da zvoki odmevajo v ušesih. V tem trenutku je telo še mirno, človek lahko samo strmi in čaka. Čaka na tehtnico, ki bo odločila, če se bodo misli in možgani umirili ali podivjali. V primeru Vojaka podivjajo; pade v brezno brezupa brez možnosti za vrnitev. Hipervenitilacija, odmevi, jok, stiskanje v prsih, želja po bolečini, samo da te nekaj spravi nazaj na realna tla, na vrh. Občutek, da umiraš, da padaš skozi nebo, da tvoje telo ne opravlja osnovne funkcije dihanja. In potem lahko samo še čakaš, da mine. Spogleduješ se s koncem, z rešitvijo. Možgani so izmučeni, telo mrtvo, pogled brez izraza. Ptica simbolizira »normalno« življenje. Življenje brez napadov, brez stiskajočega občutka – svobodo na dnevni bazi  - brez omejitev. Film se zaključi z zadnjo kitico Mojčine pesmi, ki ne le, da povzema samo zgodbe, ampak vzpostavlja povezavo s širino pojma svobode. Z edinimi besedami, ki se pojavijo v filmu, je še bolj poudarjen oseben pristop, saj pesem, ki mi jo je nekdaj pela mama, zapojem sama, poleg tega pa me spominja na otroško brezskrbnost in svobodo skozi otroške oči. 

Nesmiselnost vojn, nemoč in neslišnost, vprašanje odmika kot rešitev pred težavami, anksioznost in konstantno nihanje med realnim svetom ter svetom »v glavi«, so frustracije, ki me spremljajo na dnevni bazi. Pri PTICI izhajam iz osebnih občutkov, a vendar gledam na film kot na opomnik. Opomnik, ki me spominja, da naj ne obupam, da se iz dneva v dan borim za dobro, da naj cenim in sem hvaležna za prijazno življenje brez vojne in, da tudi če noben ne sliši mojih klicev na pomoč, ostanem trdna in se s trmo podam na pot do uspeha.

IGRALCI

Mark Jacob Cavazza

AVTORSKA EKIPA

Režija: Iza Mlakar

Izvršni producent: Matic Borković

Producent: Miha Belcijan

Direktor fotografije: Klemen Smolar

TEHNIČNE SPECIFIKACIJE

H264, FHD, 25FPS